ŽPS

Nato sem slišal glas gospoda:
“Koga naj pošljem?
Kdo bo šel za nas?”
Rekel sem:
“Tukaj sem, pošlji mene!”
Izaija 6,8

Neki župnik je menda vprašal slavnega igralca, kako je to, da kadar igralec spregovori, vsi prisluhnejo, ko pa govori duhovnik, pa malokdo. Igralec je odgovoril: To je zato, ker igralec govori o izmišljenih stvareh, kakor da bi bile resnične, duhovniki pa o resničnih stvareh večkrat govorite kot da so izmišljene! Seveda se ta povedana misel tiče najprej duhovnikov, prepričan pa sem, da hoče veliko povedati vsem Jezusovim učencem, posebej še tistim, ki jih je naše občestvo izvolilo, da bodo pomagali pri tem, kako bo naša župnija bolje oznanila Jezusovo in naše vstajenje, kako bo čim bolje opravila največje delo na zemlji, božjo službo, in kako bo izpolnjevala zapoved ljubezni. To so dejansko največje resničnosti. Priznamo pa, da nas večkrat puščajo hladne, kakor da ne bi bile resnične. Poslani smo v svet, da mu razodenemo to resnico, pa je v vseh nas večkrat premalo duha. Zato se moramo znova in znova napolnjevati z resnico, skrbeti, da nam bo resnica tako blizu kot je bila Mojzesu, o katerem je rečeno, da je vztrajal, kakor bi gledal Nevidnega (Heb 11,27). Osvojiti si je treba tudi prepričanje, da gre za veliko stvar, ko smo sprejeli članstvo v pastoralnem svetu, kajti resnico je treba približati mnogim, ki je ne poznajo.

Besedilo prispeval Edo Petkovšek (član ŽPS Vrhnika)